Glavne umetniške značilnosti ročnega vezenja so urejeni in elegantni vzorci, sveže in elegantne barve, bogata raznolikost vbodov, harmonično ravnovesje elegance in lepote ter izvrstna izdelava. Tehnike vezenja so izjemno bogate in raznolike ter obsegajo 9 kategorij in 43 vrst, vključno z ravnim šivom, vrtinčnim šivom, petljastim šivom, šivalnim šivom, naključnim šivom, valjčnim šivom, rezalnim šivom, ravnim zlatim šivom, pikčastim šivom, vozlanjem, mrežastim šivom, šivom z ledenim vzorcem, križnim šivom, brokatnim šivom, -rezbarskim šivom, lasnim šivom in biserni šiv. Različni šivi lahko ustvarijo različne strukture linij in edinstvene učinke ročnega vezenja.
Na primer, eksotične ptice in živali, vezene s šivalnim šivom in valjajočim šivom, so žive in realistične; rože, vezene z ohlapnim petljastim šivom, so živahne, dišeče in polne lepote; portreti in pokrajine, vezeni z naključnim šivom, imajo raznolike žametne teksture, močno dekorativnost in močan likovni učinek, prežet z bogatimi ljudskimi in etničnimi značilnostmi. Vezenje je fina tradicionalna kitajska obrt z dolgo zgodovino. Vezenje je obrt, ki uporablja različne niti za ustvarjanje različnih vzorcev na tkanini. Svilene slike in vezenine, odkrite iz starodavnih grobnic, kažejo, da je Kitajska že imela okrašeno svilo s temnimi-vzorci in pisano vezenje že v času dinastij Yin in Zhou, pred več kot 3000 leti. Artefakti vezenin iz dinastije Shang, odkriti v Henanu, so med najzgodnejšimi primeri vezenja na Kitajskem. Ti vzorci za vezenje imajo diamante in valovite vzorce, s sukanimi svilenimi nitmi, uporabljenimi na robovih, kar kaže na visoko stopnjo izdelave. Sledi vezenja iz dinastije Zahodni Zhou (1100-771 pr. n. št.) so odkrili v grobnici v Rujiazhuangu, Baoji, provinca Shaanxi. Pri tem vezenju je uporabljena tehnika pletenice-in vboda pramenov, ki se uporablja še danes, z uporabo dvojnih niti. Linije prosto tečejo, šivi pa so enakomerni in čisti, kar kaže na visoko stopnjo spretnosti.
Izdelava teh svilenih vezenin ni imela le pomembne vloge v kitajski družbi, ampak je imela tudi velik vpliv na mednarodno kulturo. Do dinastij Qin in Han (221 pr. n. št. do 220 n. št.) je vezenje doseglo visoko stopnjo razvoja in postalo glavno izvozno blago.
Ker je Kitajska rojstni kraj svile, so premožni že dolgo menili, da je vezenje njihovih budoarjev simbol čistosti. Pekinško vezenje Jing, vezenje Wenzhou Ou in Šanghajsko vezenje Gu, vsako s svojimi različnimi slogi, se razlikujejo od kraja izvora. Tehnike vezenja vključujejo zamaknjeno, naključno, mrežasto in-vezenje po vsej površini. Vezene rože so dišeče, ptice so realistične, živali pa upodobljene z realističnimi izrazi.
Po osvoboditvi je Kitajska v vezenje vključila umetniške oblike, kot so oljne slike, kitajsko slikarstvo in fotografija, s čimer je dosegla osupljiv učinek, ki je videti kot slika od daleč in izvezen od blizu. Uporaba vezenja se je še razširila, od gledaliških kostumov do vsakodnevnih predmetov, kot so prevleke za blazine, namizni prti, paravani, stenske tapete in oblačila. Poleg tega je vezenje tradicionalni kitajski izvozni izdelek z visoko ekonomsko vrednostjo.
